»Kajti hvaležen naj bo tisti, ki da, hvaležen zato, da ima kaj dati. Kdor to razume je srečen, da je lahko prostovoljec!« Bistvo te misli, ki sem jo zasledila le nekaj dni nazaj v eni izmed revij, sem s svojo izkušnjo na taboru dojela tudi jaz.

Ana

V sirotišnici, ko nisem zmogla nič več kot samo še biti tam, z otroki v njihovem svetu, sem spoznala, da je že to dovolj. Ko se ti zazdi, da nimaš (več) kaj dati, lahko daš največ - svoje bistvo, samega sebe - preprosto, svojo prisotnost in pozornost!

Juliana

Prihod slovenskih prostovoljcev je zelo dragocen, saj so za nas močan zgled, še posebej za mlade, in pomoč pri delu z otroki in mladostniki. Njihov odhod na misijon se gotovo odraža tudi pri misijonskem delu v Sloveniji, saj tisti, ki gredo, ne samo darujejo od svojega, ampak tudi prejemajo in se s tem tudi bogatijo – z izkušnjami življenja, kontakti z novo kulturo, drugačno realnostjo Cerkve ... Tako se rušijo predsodki o rasah, barvi, nacionalnosti, odpirajo se vrata za sobivanje v miru in za pot k svetovnemu miru, pokaže se, da je dobro vedno možno, da je ljubezen močnejša od sovraštva, da je življenje dar, ki smo ga zastonj prejeli in ga zastonj delimo, da smo v Jezusu vsi enaki.

Padre Pascoal Forin, Brazilija

Tako za prostovoljce kot za lokalno skupnost je pomembno sodelovanje, ki temelji na vzajemnosti. Zato je zelo pomembno doživetje, izkušnja, da se zavedaš preprostosti in potreb. Pomembno je začeti tam, kjer so ljudje. Veliko ljudi je prišlo in odšlo iz te vasi, nič niso bili z otroki. Nič ni boljšega, kot biti z ljudmi, in srečanje je pomembno za obe strani. Poslati denar, ne da bi poznali kontekst drugega kulturnega okolja, nima smisla. Če želiš nadaljevati začeto, moraš živeti z ljudmi, poznati dejansko situacijo.

pater Poulose Vellakada, Gvajana