Slovenija 2007

V Grosuplju so tisti teden cvetele rože

Podrobnosti: Nadrejena kategorija: Pota 2007; Kategorija: Slovenija; Objavljeno: Torek, 25 Marec 2008 22:46; Prispeval/a: Slovenija 2007

V Grosuplju je bil v juliju oratorij, na katerega so bili vabljeni vsi otroci župnije. Nič nenavadnega? Res, to ne bi smelo biti nič nenavadnega.

Kaj pa če zapišem isto dejstvo z drugimi besedami: V Grosuplju so se sredi julija na cerkvenem griču skupaj igrali in ustvarjali otroci, ki se običajno ne družijo. Neopazno so se učili drug v drugem videti le še enega Božjega otroka. Romski in neromski otroci so skupaj spoznavali, da so si lahko prijatelji, da so globoko v njih skriti zakladi, ki so pomembnejši od vseh zunanjih okoliščin, ki jih običajno ločujejo. Odkrivali so, da je odsev Božjega obraza v nas svetlejši od naše zunanje podobe: naše obleke, čistoče, urejenosti našega doma, materialnega stanja staršev. Lahko so zaslutili, da nas Tisti, ki biva v naših srcih, druži tesneje kot naše znanje, priučene spretnosti, talenti, hobiji in šolska izobrazba. Tam, kjer naj bi bili odnosi med Romi in večinskim prebivalstvom povsem porušeni, so se ves teden skupaj igrali otroci – naš najdragocenejši zaklad.

In kako se je vse začelo? Lansko leto sta bili Lucija in Tinkara v Ukrajini na misijonu v organizaciji projekta POTA, ki ga vodi Mladinski Informacijski Center iz Ljubljane. Ko sta po povratku z drugimi prostovoljci potovali po Sloveniji in predstavljali svojo izkušnjo z revnimi ukrajinskimi otroci, sta v Krškem srečali gospo Sando, ki že veliko let obiskuje Rome v okolici Krškega. Po poklicu ekonomistka, je pred leti izgubila službo in zdelo se je, da se ji je zrušil svet, da je nihče ne potrebuje. Toda namesto da bi pustila zunanjim okoliščinam, da jo zlomijo, je raje pogledala preko robov svoje nesreče in odkrila, da je na svetu mnogo ljudi, ki potrebujejo pomoč. Srečala se je z Romi. Brez kakršnihkoli izkušenj s tovrstnim socialnim delom, vendar pa z globokim zavedanjem, da je 'biti človek' kvalifikacija, ki v delu z prezrtimi, zaničevanimi, pozabljenimi največ šteje, se je začela njena pot med Romi. Sama nam je rekla, da so Romi njo izbrali in ne ona njih. Ko sem jo poslušala, kako nam je pripovedovala o svojem delu med njimi, se mi je zdelo, da se njenemu odnosu do Romov še najbolj prilega beseda prijateljstvo.

Prepričana sem, da je to edini odnos s katerim sploh smemo pristopiti k nekomu, ki potrebuje pomoč. Živo zanimanje za človeka. Tistega, konkretnega človeka. Človek z roba družbe sicer res potrebuje cel kup materialnih dobrin, veliko povsem praktične pomoči, ampak vse to ga bo pustilo tam, kjer je bil – na robu, če mu hkrati to oprijemljivo pomočjo ne bomo ponudili še nekaj povsem neoprijemljivega, zato pa neizmerno bolj trdnega. Če v njem ne bomo prepoznali nekoga, ki je nam v vsem podoben, še več, nekoga, ki je prav meni po povsem človeški plati zelo blizu, potem smo mu sicer morda dali nekaj za preživetje telesa, a nič takega, kar bi ga obudilo v resnično življenje. Ne potrebujemo le pomoči, potrebujemo zavedanje, da smo nekomu enakovredni. Da nismo prah in nič, ampak nekdo. Zato se je Kristus spustil z oddaljenih nebesnih višav in postal človek, nam v vsem enak, razen v … Slepota do drugega je greh. Zato je postal nam brat, da bi mi vedeli, da smo sicer res samo prah, a v Njegovih očeh neskončno več kot vsi zakladi. Da smo v Njegovih očeh Njemu v vsem podobni. Zdi se mi, da gospa Sanda Romom iz okolice Krškega daje prav to. Nikoli je nisem videla v njihovi družbi, toda ko sem jo poslušala kako je pripovedovala o njih, takrat sem vedela, da tisti Romi niso njena 'služba', ampak njena družina. Prijatelji.

Ta gospa Sanda je bila torej med poslušalci predstavitve oratorija v Ukrajini in je po zaključku, v pogovoru z Lucijo in Tinkaro zaupala željo: »Ko bi le lahko nekaj takega storili za Rome v Sloveniji.« To je bila ena od iskric, ki so prižgale tisto toplo grosupeljsko skupno ognjišče. Druga je bila knjiga Isabele Fonesca, na katero je nekega dne Tinkara naletela in pretresljivi stavek Roma v njej: »Vse življenje sem preživel na kolenih, a pokopljite me pokončno«, stavek, ki govori o globoki rani naroda, ki ga vse premalo poznamo in ga vse preveč radi sodimo.

Z Romi se občasno srečuje vsak od nas. Mediji so jih bili v zadnjem letu polni. Podobe, ki smo jih ob tem vsrkavali vase, so bile zelo stereotipne. Bili smo ujeti na sredi med strašljivo predstavo o tistih, ob katerih se ne moremo počutiti varne in na drugi strani romantično podobo svobodnih, ob kateri v nas vzvalovi vonj po daljavah in izgubljeni preprostosti. Nobena pa ni bila resnična. Mi vsi smo v teh podobah spregledali človeka, posameznika. Smo ga sploh želeli videti? Če namreč v nekom drugačnem zares zagledamo človeka, ki je povsem tak, kot smo mi sami, potem se ne moremo nikoli več povsem brezbrižno obrniti stran.

Kako lepo je srečati človeka. In kako strašno. Pred človekom ne moremo zamižati. Človeku moramo odgovoriti. Človeku moramo ponuditi roko, vrniti nasmeh in mu v teh svetlih ovojnicah podariti košček srca. A mi se bojimo za svoje srce, lahko ga drugi pohodi, lahko se on obrne stran. Zato človeka v drugem raje sploh ne poizkusimo poiskati. Sploh ne v takem drugem, o katerem ne vemo skoraj nič in o katerem krožijo govorice.

Rome sem sama poznala z ljubljanskih ulic. Prosijo za pomoč, včasih ponujajo vedeževanje, a njihove oči zagrinjajo debeli zastori. So naše oči drugačne? Zid, ki nas ločuje, gradimo na obeh straneh nevidne črte ločnice. Z brezdomcem lahko poklepetaš. Kovanec zamenja lastnika, ali pa tudi ne, beseda pa teče in se ovija okoli obeh. Objema tistega ki prosi in pripoveduje o sebi in tistega, ki posluša. Oči so žive. Včasih iskrive ali hudomušne, včasih žalostne, ranjene in strte. Vedno pa te oči vidijo. Oči Romov, ki sem jih srečevala po ljubljanskih ulicah, pa so me redko videle, tako se mi je vsaj zdelo. Počutila sem se kot vrečka denarja. Kovanec, ki je v očeh brezdomca prižgal iskrico veselja, ni v tistih očeh zbudil ničesar. Zdelo se mi je, da je povsem vseeno, ali tistega človeka opazim, ali ne, ali ga pozdravim, ali ne, ali karkoli ponudim, ali ne. Praznina. Zid. Bilo je kot stena brez oken. Zid, ki se pne tako visoko, da njegovega vrha moj pogled ne doseže in sega pregloboko, da bi mogla kopati pod njim. V vsem tem času so preskočile mogoče le dve ali tri iskrice. Vedno iz otroških oči. Mogoče te še niso bile tako strašno ranjene. A na drugi strani, kako pogosto znamo videti človeka v prodajalki, policistu, uradniku, celo zdravnici, učitelju, vzgojiteljici, v vseh tistih ljudeh s katerimi se srečujemo vsak dan? Le redko. Strašansko preredko. Mi vsi smo zaprti za skrbno zgrajene zidove. V službi, na ulici, celo v cerkvi.

V Tinkari je tista iskrica počasi žarela. Na projektu POTA je predlagala, da bi bila letos med misijonskimi cilji tudi Slovenija. Na MICu so bili pripravljeni pomagati z izkušnjami, vendar so se skupaj s Tinkaro odločili, da bo bolje, če ima naš oratorij povsem svojo pot. Tam sem se pridružila tudi jaz. Ideja se mi je zdela čudovita. Prirediti tak misijonski oratorij nekje na Dolenjskem, na katerega bi povabili tako Romske, kot Neromske otroke. Mene je prevzela kljub temu, da pri delu z otroci nisem imela nikakršnih izkušenj. Povsem nobenih. Nekaj mesecev sem v sebi omahovala. Hodila sem na naša srečanja, a bila ves čas pripravljena za umik. Zdelo se mi je, da to pač ni zame, da v meni ni ničesar, kar bi mogla podariti, da tisti otroci potrebujejo ljudi z vse drugačnim znanjem in izkušnjami. Grozno me je bilo strah, vendar, kdo ve zakaj, sem vztrajala. Sicer pa je skoraj do konca kazalo, da naša zamisel nima skoraj nikakršnih možnosti. Že število animatorjev je bilo mnogo premajhno. Trije, mogoče štirje, pa potem samo dve. Ko se je pridružil še Dean, smo bili dolgo časa le trije. Trije animatorji so mnogo premalo. Vendar Tinkara ni obupala in je nadaljevala z organizacijo. Za začetek je vabila ljudi, ki bi nam lahko kaj povedali o Romih, o delu z njimi, o tem, na kaj moramo biti pozorni, stvari, na katere sami ne bi nikoli pomislili. Pogovarjale smo se tudi s prostovoljkami s Fakultete za socialno delo, ki že leta prirejajo delavnice med Romskimi otroci. Njihove izkušnje so bile za nas izredno dragocene.

Tam smo prvič slišale o veliki ljubezni Romov do svojih otrok, o njihovi veliki skrbi zanje, ki se nam, ki smo vajeni zaupati skrb za svoje otroke drugim že od rane mladosti, zdi skoraj pretirana. Kdo ve če imamo prav? Povedale so nam, da Romi svojih otrok na naš oratorij v nobenem primeru ne bodo pustile samih. Ne poznajo nas, ne bodo nam zaupali svojih otrok. Če želimo, da bodo prišli otroci, moramo zraven povabiti njihove mame. Mogoče smo se takrat prvič zavedli, da je to, kar počnemo, nekaj zares drugačnega. Strah… kako bodo drugi otroci reagirali na odrasle Rome na oratoriju? Bo sploh kdo hotel poslati svojega otroka v tako 'cigansko vas'? Oprostite mi! Izraz sem namenoma uporabila, ker razločno govori o mojem strahu. Sicer ga nočem niti slišati. Strašno zaničljiv je. Celo če je morda nekoč v zgodovini res izviral iz imena kakega od plemen, za kar pa so mi Romi, s katerimi sem se pogovarjala, zatrjevali, da ne drži, je v stoletjih srečevanj med 'nami' in 'njimi', ki so bila včasih tudi zelo boleča za obe strani, ta izraz dobil zaničevalni prizvok. Postal je psovka, ki rani v srce tistega, ki mu je namenjena. Nihče, ki mu je le malo mar za bližnjega, pa take besede, ki je smrtonosno orožje, ne bo uporabil. Taka beseda je le zunanje znamenje za agresijo skritega strahu. Vem, predsodke vsi nosimo v svoji notranjosti, a najhuje je, da se za večino od njih sploh ne zavedamo, da so le predsodki in ne resnica. Tista omemba mamic, brez katerih otrok ne bo, je meni odprla oči za moje strahove. Nisem še vedela, kako jih bom rešila, kako jih bom premagala, ampak zdaj sem vedela, da so v meni in vedela sem tudi, da bodo skriti v vsakem od animatorjev, otrok, staršev. Pomemben del našega dela bo premagovanje naših lastnih predsodkov. Sliši se strašno. V tebi se dvigne val strahu, odpora, tvoja duša omahuje med krikom bega in klicem k orožju. Mar sploh še obstaja tretja pot?

Premagovanje predsodkov je eden najlepših sadov srečanja človeka z Gospodom. V meni je rana, ki boli, vendar ne bežim od nje. Sprejmem to rano, objamem jo, izročim jo Gospodu, ker sta mi pomembnejša brat in sestra, do katerih imam tisti predsodek, tisto rano. Tudi naš Gospod je sprejel svoje rane, ker smo mu mi pomembnejši. Prav vsak od nas, mu je pomembnejši od Njegovega lastnega trpljenja in smrti. Za brata, od katerega se mi obračamo stran, Gospod v svoje telo sprejema tudi našo bolečino. Vsakokrat, ko se odločim prestopiti mejo lastnega strahu, lastne bolečine in ponuditi svojo nezaščiteno roko drugemu, se srečam z Gospodom, ki dela isto. Roka, ki me objame na drugi strani moje bolečine, je Gospodova. Vajeni smo poslušati vzpodbude k darovanju svojega trpljenja za druge, ko gre za težke bolezni. A tudi takrat, ko se ne prepustimo prvemu vzgibu in ne zbežimo pred drugim, ki čaka, da ga opazimo in tako prepoznamo v njem bližnjega, smo položili čisto majhno bolečinico v roke Njega, ki je Ljubezen. In On nas objame, utrdi naše korake. Njegovo naročje najdemo tam, kjer smo prej videli le ostre skale. Ne more pasti, kdor Vanj zaupa.

Med tem smo se odločili, da bo oratorij v Grosuplju. Tamkajšnji čudoviti župnik, gospod Janez šket, je bil vesel naše ideje. Bali smo se, da ne bomo našli župnije iz primernega okolja, ki bi bila pripravljena ugrizniti v to jabolko, ki res ni vedno sladko. Gospod Janez pa o tem ni imel nikakršnih pomislekov in nam je širokosrčno ponudil prostor okrog cerkve in župnijske prostore pod njo. Samo mislim pa si lahko, kako veliko dela je opravil še 'za našim hrbtom'.

V svojih pogovorih in iskanjih najboljše poti, pa smo slišali tudi druge glasove, ki jim nismo mogli odreči izkušenj in dobronamernosti. Nekateri so nam svetovali, da je morda bolje, da se zaenkrat odrečemo ideji, da bi otroke različnih bregov povezali med sabo, ker naj bi to bilo komaj mogoče (pa saj tega smo se zavedali od vsega začetka) in naj se raje posvetimo le romskim otrokom. Ti bodo iskreno hvaležni za trud in morda bi bilo najpomembneje, da dosežemo njih. Svetovali so nam, naj izberemo le eno od romskih naselij in se tam posvetimo otrokom, ki bivajo v njem. Razlogi, ki so jih navajali, so bili slišati tehtni. Romskih otrok njihovi starši namreč niso vajeni pošiljati v tuje okolje in cerkveni grič bi za njih vsekakor bil neznan prostor, sredi tistega drugega sveta, za katerega čutijo, da jih pogosto ne sprejema. Romi različnih naselij, naj bi med seboj tudi ne bili v prijateljskih odnosih, svarili so nas, da se že med seboj ne bodo hoteli družiti. Prišli naj bi bodisi eni, bodisi drugi (pa so prišli iz prav vseh naselij). In za konec so nas opozorili, da so vezi velikega dela Romov s Cerkvijo krhke, da je za večino je krst skoraj edina vez. Rekli so, da nam bo župnikovo ime v pomoč le v enem naselju, drugje pa bo prej povečalo nezaupanje do nas.

Le za hip smo omahovali, ne več. Nismo hoteli le romskih otrok, nismo hoteli še ene namenske pomoči neki skupnosti z roba, ki tej skupnosti ravno toliko pomaga, kot jo hkrati utrjuje v zavedanju, da so zares na robu in bodo tam tudi ostali. Hoteli smo gledati zidove, ki se rušijo, oči, ki se prepoznavajo, roke, ki se dotikajo. Prepričani smo bili, da je v zaostrenih in porušenih odnosih med Romi in večinskim prebivalstvom, lahko le Cerkev tisti prostor varnosti, v katerega objemu lahko naša ideja zaživi. Kje drugje, kot v naročju Tistega, ki je prišel klicat grešnike, izgubljene, pozabljene, se lahko enakovredno srečata dva, ki sta doslej gledala vsak v svojo stran? Nič hudega, če nam ne bo uspelo, toda poizkusiti moramo. Zato je bila odločitev jasna, čeprav se je izid zdel povsem negotov: oratorij bo na cerkvenem griču, v naročju mamice Cerkve, nanj pa bodo vabljeni romski otroci iz vseh naselij v okolici Grosuplja, prav tako pa tudi vsi drugi otroci župnije, še prav posebej pa tisti, ki se morda ne bodo mogli udeležiti 'rednega' župnijskega oratorija teden prej.

Tinkara je našla razpis Nacionalne agencije 'Mladi v akciji' – MOVIT. Tak oratorij namreč vendarle nekaj stane in želeli smo, da bi bil za vse otroke brezplačen. Pripravljeni smo bili prispevati tudi nekaj lastnih sredstev za barvice in ostali material, a veliko sami ne bi mogli zbrati, saj je bila večina od nas študentov, pri iskanju sponzorjev pa tudi nismo imeli posebej srečne roke. Ko smo izvedeli, da finance bodo, smo bili zelo veseli. Denar je pomenil, da bomo lahko otrokom dali toplo malico in nabavili kvaliteten material za izvedbo delavnic. Zelo smo bili hvaležni zanj. Pa se je tudi število animatorjev se je začelo povečevati. Mesec dni pred začetkom se nas je zbralo devet. Oratorij bo! Posebej na široko so se nam raztegnila usta, ko smo zvedeli, da je prijavljenih že več kot dvajset neromskih otrok. Hura za Grosuplje! Hvala za vašo odprtost! Čudoviti ste bili!

Edina neznanka so ostali romski otroci. Bodo prišli? Vsaj nekateri? Slab mesec pred oratorijem smo se sami odpravili na obisk v romska naselja, kot nam je svetovala gospa Simona s Fakultete za socialno delo. Gospod Janez nas je spremljal, za kar smo mu bili globoko hvaležni. Tako strašno nebogljeno smo se počutili. V juliju smo otroke vabili v neznan svet onstran nevidne črte, zdaj pa smo sami prestopali tisto črto v svet, ki je bil nam neznan. Strahovi so kukali izpod skrbno poravnanih rjuh naših notranjosti. Res nas je bilo strah. Nas bodo sploh hoteli poslušati? Nas bodo pregnali, ker nam ne bodo verjeli, bodo na nas gledali kot na neljube vsiljivce? Oaza, Pri Nikotu, Ponova vas, Smrekec 1 in 2 - vse smo obiskali. V rokah kitaro, ki pa jo je gospod Janez znal sukati precej bolje kot katerikoli od nas, šop pisanih listov papirja z natisnjenim obrisom lisičke, maskote oratorija, barvice, polni negotovosti, a tudi trdne volje in želje, da bi nam Romi vendarle zaupali. Odrasli so nas z več ali manj zanimanja poslušali, otroci so se pustili povabiti k risanju in barvanju. »Pridite!« »Otroci se bodo igrali.« »Seveda, tudi starši pridite z njimi, da boste videli kam gredo.« Dobili smo nekaj povsem neprepričanih obljub: »Bomo videli« »Mogoče« Seveda nam niso zaupali! A morda vendarle pridejo. Videti je bilo, da vsaj nekatere zanima. Spomnim se nekega očeta, ki je povedal, kako zelo rada se njegova hči uči in kako bi gotovo rada šla.

9. julija se nas je zbralo toliko, da se nam je skoraj vrtelo v glavi. Približno 50 otrok smo imeli vsak dan. Več kot polovica Romskih. Spomnim se obrazov, ki so v začetku stali ob strani, očitno nezaupljivi, negotovi. Spoznali smo gospo Ljubico, ki sama živi na meji teh dveh svetov. Ves prvi dan je bila z nami. Kot steber je bila, na katero smo se lahko naslonili tako mi animatorji, kot Romi. Večkrat sem se vprašala, koliko je pravzaprav prispevala k uspehu tega oratorija, koliko se je pogovarjala z ljudmi ne da bi mi vedeli za to in koliko jih je prepričevala, da je to, kar se dogaja, nekaj dobrega, nekaj kar lahko pomeni korak v prihodnost za otroke, da morda Romi nekoč ne bodo več počutili tako brezupno odrinjeni na rob. Ne verjamem, da bi Romi tako verjeli nam, ki smo se za hip ustavili v njihovih naseljih. Nekaj trdnejšega jih je moralo prepričati. Bi bilo res možno, da je trdne zidove vsaj za hip možno odmakniti samo z dobro voljo peščice posameznikov? Je res to vse, kar je potrebno? Vem, da je mnogo ljudi molilo za nas. So nekatere molitve, ki jih Gospod vedno usliši. Saj veste koliko ljudi vseh časov je za seboj potegnil neki ubožec iz Assisija, ki ga je marsikdo imel za norega. Hvala Bogu za tako norost. Ja, človek je tisti. Če se le za hip preneha bati zase. Če le za hip stopi na plano in zaupa, da ga bo varoval On, ki drži ves svet v svojih rokah in ki je za nas daroval Sina. Ljudje: gospod Janez, Sanda, Ljubica, Simona, Primož, animatorji Tinkara, Ana, Dean, Lucija, Mitja, Nejc, Senta, Tina, jaz, otroci, starši in vsi katerih imen ne poznamo, pa so pomagali, svetovali, molili in sodelovali, da je za en teden mogel izginiti en zid.

Ne vem kako bo jutri. Ne vem, če se bodo otroci še naprej hoteli poznati med seboj, ali pa bodo pod težo okolice spet pogledali stran in se naredili, da prijatelja tega tedna, sploh ne poznajo. Ljudje delamo take stvari. Strah nas je.

Pravijo, da človeka poganjata dve močni sili: ljubezen in strah. Večina naših strahov je v globini povsem neracionalnih. Strah pred drugačnim je vedno globoko neracionalen. Ker pa želimo biti z obema nogama na trdnih tleh, poiščemo razumsko razlago, za katero skrijemo svoj nerazumni strah: kraja, uši, umazanija, … še kaj?. Nobena stvar ni izginila. Nihče ni dobil uši – dajte no! Romske mamice, ki so prišle s svojimi otroci, pa so tako neopazno pospravljale in čistile za nami, da smo šele tik pred koncem opazili, da nekaj ni v redu, da tri stranišča pri petdesetih otrocih pač ne morejo biti sama od sebe ves čas čista. Ves čas so nam pomagale, da smo se mi res lahko posvetili le otrokom. Takega sodelovanja s starši bi si želela marsikatera šola, ali vrtec. Česa drugega oprijemljivega bi nas še lahko bilo strah? Sploh česa? A strah in ljubezen sta globlje povezana med seboj, kot se zdi na prvi pogled. V resnici me je strah, ker imam sebe raje kot bližnjega. Saj mogoče moje srce ni povsem zaprto, mogoče sem pripravljena dati denar, ali govoriti o enakopravnosti, a nisem pripravljena drugemu človeku dati same sebe, če obstaja pri tem možnost, da bi bila ranjena. Nisem pripravljena tvegati vsega tistega neznanega na drugi strani tiste nevidne črte. Veste, vsi tisti grosupeljski starši, ki so na oratorij poslali svoje otroke, so bili pripravljeni sprejeti neznano. So zaupali. Hvala Ti, Gospod, zanje. Dobro seme so posejali.

Zdi se mi, da nisem še ničesar napisala o samem oratoriju. Mogoče zato, ker skoraj nimam kaj novega napisati. Skoraj vsak od vas se je z oratorijem že kdaj srečal na tak ali drugačen način. Naš ni bil v ničemer drugačen. Dvigovanje zastave, petje himne, igrica, ki nas nevsiljivo in neopazno uči lepega in dobrega, vrednote o katerih smo se pogovarjali, skupna molitev, kateheza, delavnice, v katerih smo barvali glinene morske motive, izdelovali zmaje, slikali na steklo, pekli slaščice in plesali. Tudi na bližnji hrib, k cerkvici Svete Marjete, smo poromali. Popoldne pa smo se sprostili ob 'igrah brez meja' in 'pokaži kaj znaš', celo z vodnimi baloni smo se žogali in prenekateri animator je bil do kože premočen, otroci pa so imeli žareče obraze. Vsak dan bolj so bili odprti, vsak dan bolj so zaupali, vsak dan bolj so se pomešali med sabo. Seveda so se pojavljala tudi vprašanja »Zakaj so ti Romi tukaj z nami? Ne bi bilo lepše, če jih ne bi bilo?«, »Ne otrok, od vsega najlepše je to, da smo skupaj«. A otroci, kot mi vsi, najbolj razumejo glas življenja. Videli so, da animatorji ne delamo razlik. Videli so, da se do vseh obnašamo enako. Videli so, da smo enako veseli obojih. Da enako pokaramo ene in druge, kadar kdaj kaj ušpičijo. Predvsem pa so videli, da se jim ni treba bati drug drugega in da so res lahko vsaj za hip prijatelji.

V vsem tednu nismo imeli nobenih omembe vrednih težav. Največja so bili naši lastni predsodki, naši lastni strahovi, ampak te smo hoteli premagovati, tako da nam niso mogli hudega. še nekaj: grosupeljska cerkev je zgrajena v hrib tako, da so učilnice pod cerkvijo. Večino časa, ki smo ga prebili na oratoriju, je bil tabernakelj tik nad našimi glavami. Resnična Gospodova prisotnost. Je to nepomembno?

Zaključila bi rada s podobo, ki jo še vedno nosim v sebi. V grosupeljski cerkvi je na steni za oltarjem velik mozaik p. Marka Ivana Rupnika, na katerem Kristus iz groba smrti potegne naša prva starša. Veste, zidovi med ljudmi so eden od obrazov smrti. Živo srečanje med dvema, ki prej nista hotela vedeti drug za drugega, pa je kot povratek v življenje. Zame ni nobenega dvoma o tem, kdo nas je v resnici vrnil v življenje na tistem griču sredi Grosuplja. Mi vsi smo mu bili le voljni ponuditi svoje roke, On pa nas je potegnil iz smrti. še ena podoba se skriva na istem mozaiku. Vsa zemlja je pusta in prazna, le pod Njegovimi nogami poganja sveža zelena trava in cvetijo rože. Ja, rože tisti teden so cvetele. Rasle so iz naših src in v naših rokah spletale cvetoče vence. Hvala Ti Gospod!

Avtor: Darja Jakofčič

Izvedbo projekta je omogočil: Sample Image

Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije. Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.