Madagaskar 2009

Vtisi z Madagaskarja

Podrobnosti

Nadrejena kategorija: Pota 2009

Kategorija: Madagaskar

Objavljeno: Torek, 03 November 2009 14:45

Prispeval/a: Madagaskar 2009

PROSTOVOLJNI POLETNI TABOR  (10. 7. – 8. 8. 2009)

Kako se je začelo
Odločitev je bila lahka, že dosti časa vnaprej planirana in nujna! To sem enostavno morala storiti. Največkrat zastavljeno vprašanje drugih ljudi: zakaj sem se odločila za kaj takega? Ker bi rada pomagala, spoznala nekaj novega, ker bi se rada nekaj naučila… takšni odgovori mi enostavno niso bili dovolj. Niso zares odgovorili na njihovo in seveda moje vprašanje. Začela sem se spraševati in ugotavljati čemu porabiti ves letni dopust za tako nenavadno potovanje, ga preživet v življenjskih pogojih, ki jih nisem navajena in še to v družbi »popolnih« tujcev?! 
Vendar te naprej vleče nekakšna močna notranja sila, občutek, da jaz to moram storiti oz. doživeti. Drugače si te svoje, za enkrat najplodnejše življenjske odločitve ne znam razložit. In ja, vse obveznosti pred potovanjem, vsi stroški, ves darovan čas in delo se povrnejo stotero!!! Takšnih občutkov v življenju ne doživiš kjerkoli in ne moreš jih kupiti (ne da se jih kupiti).

Ko je bila odločitev sprejeta
Ko sem dobila povratni odgovor svoje prijavnice iz MIC-ove pisarne je bilo eno samo veselje. Toooo na Madagaskar grem ;) Sledili so trije skupni vikendi, ki smo jih preživeli malo drugače. Geografsko po vsej Sloveniji. Predvsem v spoznavanju drug drugega, učenju, pisanju skupnih pravil, prilagajanju… Vedno bolj zanimivo je bilo. Ogledovala sem si člane skupine, moje sopotnike in čisto po človeško ocenjevala njihovo vedenje in reakcije. Pa kako smo si različni, pa ne samo po letih, glede tega smo si bili še najbolj podobni, čeprav je bila starostna razlika 10 let.  Vsi tako zelo drugačni, različni med seboj, a v svojem bistvu vsi tako enkratni in edinstveni.

In napočil je dan D
Pakiranju ni in ni bilo videti konca »pa to bom še sigurno potrebovala,« sem si rekla pri večini stvareh, ki sem jih na koncu zložila nazaj v omaro ali jih pustila na polici. Zakaj smo zahodnjaki tako obremenjeni z materialnimi stvarmi, zakaj se nam zdi, da brez njih ne bo šlo? Je torej naš smisel življenja pehanje za stvarmi, ki za »normalno« življenje oz. preživetje sploh niso pomembne?! Res potrebujemo vsak 10 enakih majic, vsak svoj računalnik in TV v sobi  ter boljši avto od soseda?

Večer pred odhodom sploh nisem upala zaspati. Da nebi slučajno zamudila letala ali pa je bila to samo trema pred potovanjem v neznano. Jutranjih zbor na letališču Jožeta Pučnika in polet preko Pariza do glavnega mesta Rdečega otoka – Antananariva. Dogodivščina se je začela že na letališču, ko smo morali na »zemlji« pustiti eno Nutello in vseh 10 žog, saj je g. carinik precenil, da to ne spada v ročno prtljago. Pa moj nepozabni pristanek v Parizu v pilotski kabini, kot slovo pa sta nam prijazna pilota podarila še nekaj reklamnega materiala Air Franca (pobarvanke, kapice, slinčke), ki smo jih kasneje pustili pri sestri Tereziji v Ranomeni, kjer vodi vrtec in sirotišnico.

Srečanje s Pedrom
Ne pomnim kdaj sem imela nazadnje takšno tremo kot 11. julija 2009, par ur preden sem v živo spoznala človeka, ki je prejel državno priznanje za prizadevanje za človekove pravice, prejel odlikovanje viteza legije časti – najvišje francosko priznanje in bil celo nominiral za Nobelovo nagrado za mir, človeka ki je v 20 letih svojega delovanja v predmestju Antananariva na mestnem smetišču z Božjo pomočjo naredil to, kar pred njim ni uspelo še nikomur. Ja vse to in še mnogo več je naš rojak Pedro Opeka. Njegova preprostost, čas ki si ga je vzel za nas, njegove modre besede in sproščen pogovor so me očarale. Verjetno ne bom nikdar pozabila ene izmed njegovih misli, ki jih je delil z nami. »Mislite, da jaz nikdar nisem jezen? O pa še kako sem jezen, zaradi nepravičnosti, ki se godi. Kar desetkrat na dan sem jezen, vendar sem enajstkrat na dan vesel, kar pomeni, da sem zvečer, ko grem spat zmagovalec, saj je 1:0 za mene.«

Prvi stik z otroci
Prvič smo se z otroci srečali že naslednji dan našega prihoda, torej v Akamasoi. Njihova preprostost, igrivost in sproščenost ter predvsem zadovoljnost s svojim življenjem torej majhnimi stvarmi, so name naredili velik vtis. Ko sem jih prvič videla v živo me je kar stisnilo pri srcu: skoraj vsi so bili tako umazani, raztrgani, bosi pa vseeno tako nasmejani. Ko sem se navadila, da takšni pač so in da je takšno njihovo življenje mi je bilo dosti lažje. Čisto vsak je bil po svoje lep, naj mu je manjkalo pol zob ali pa je škilil, je bil zame nekaj posebnega. Ko smo izvedli prvi oratorij v mestu Farafangana, sem bila prvič zares ganjena. V moji delavnici so otroci izdelovali uokvirjene slike. Na manjše vnaprej narezane bele liste so najprej nekaj narisali, za kar pa so potrebovali barvice. Le te so kasneje prilepili na manjši karton in z barvnimi servietami dopolnili prostor okrog narisane slike. Ko sva z Moniko odprli škatlo z  podarjenimi barvicami, ki smo jih zbirali na eni izmed slovenskih osnovnih šol, sem doživela pravi šok. Okrog petdeset otrok je stegovalo svoje glave v škatlo in pri tem začudeno in navdušeno vzdihovalo… Bile so samo stare, že napol ošiljene in rabljene barvice. Midve sva se le spogledali in vsaka je v svojem srcu začutila ponižnost in ganjenost. Kaj vse so mi ti otroci dali in kaj vse sem se od njih naučila ne morem niti približno opisat z besedami. Čeprav si z besedami nismo mogli veliko povedat, smo si dosti več pokazali z dejanji, z dotiki in nasmehi. Kljub temu, da jim pri marsikaterih štafetnih igrah ni najbolj šlo, so se izkazali pri petju in plesu, po mojem mnenju v Evropi nimajo konkurence.

Na jugu otoka
Naše delovaje je bilo osredotočeno na jugovzhod otoka. Obiskali smo 5 mest, v katerih delujejo slovenski misijonarji in v vseh izvedli oratorije. Po čudoviti Pedrovi nedeljski sveti maši, ki jo je spremljalo nekaj tisoč Malgašev, smo popoldan po edini aslfaltni cesti z ogromno prtljage in lokalnim kombijem oddrveli novim dogodivščinam nasproti.  Čakala nas je dolga in precej naporna vožnja, ki je trajala kar 16 ur. Pogled na pokrajino je bil čudovit. Kamorkoli si se ozrl si v daljavi zagledal svetlo zelena riževa polja, majhne slapove in rdeče griče. Podnebje je postajalo prijetnejše, toplejše, kamnite hiše so se počasi začele umikat lesenim kočam, ki so značilne za ta del države. Naša prva postojanka je bila v mestu Farafangana, kjer se civilizacija počasi konča. Asfalt nadomestijo prašne ali blatne ceste in kolovozi, da poti v gorovje do mesta Midongy sploh ne omenjam,  mestne razsvetljave skorajda ni, na splošno se življenje odvija bolj počasi. Tukaj so ljudje še bolj sproščeni, umirjeni in neobremenjeni. Niso ujetniki časa, obveznosti in neštetih opravkov. Razen misijonarjev in prostovoljcev v te kraje le redko zaide kakšen bel turist, zato smo bili kamorkoli smo prišli prava atrakcija. Kljub začudenih pogledov domačinov in otroških vzklikov »vaza, vaza«  (belci, belci) smo se počutili varne in sprejete.

Pri misijonarjih
Še nikoli prej nisem imela priložnosti poslušati kakšnega misijonarja, ga osebno spoznati, kaj šele preživeti nekaj dni v njegovi družbi. O tem kaj počnejo in kaj je njihovo poslanstvo sem le slišala ali prebrala. Na Madagaskarju pa sem imela prav posebni privilegij, saj smo bili celo njihovi gostje. V času oratorijev, ki so trajali par dni, smo spali v župnišču. Dobila sem čisto drug, nov pogled na njihovo delo. Samo občudovala sem lahko njihovo preprostost, pogum, vztrajnost, predanost, delo za druge, požrtvovalnost, pozitivno naravnanost in predvsem ljubezen do domačinov, do življenja in do Boga. Čisto vsak od njih je, tako kot mi, nekaj posebnega. Klemna Štolcarja smo spoznali prvega, saj trenutno deluje v Farafangani, Izidor Grošelj se je v Matangy specializiral za kmetijstvo, Janez Krmelj največ pozornosti posveča pastorali in zdravstvu v Ranomeni in Vaingandrano, Tone Kerin v mestu Midongy, ki je praktično nedostopen, v katerem težko ostane kakšen misijonar vztraja že 12 let. Najbolj so mi v spominu ostali naši prosti trenutki, ki so bili po navadi ob večerih, ko smo skupaj debatirali o vsakodnevnih zanimivostih, načinu življenja in vrednotah. Verjetno se sami sploh ne zavedajo, vendar sem se od njih ogromno naučila za življenje.

Kaj so ti štirje tedni prinesli v moje življenje?
Z besedami težko opišem…Pa bom vseeno poskusila: Nove, krasne ljudi, ki so z mano hodili po soncu, po dežju, po blatu, v srcu ves čas našega skupnega potovanja; nova spoznanja, kaj je v življenju zares pomembno; nova odkritja (kako malo je potrebno za srečo) in navade, po katerih se razlikujemo Afričani in Evropejci, pa čeprav smo vsi bratje in sestre med seboj povezani v molitvi. 

Lejla Habijan