Peru 2010

Malo od nas

Podrobnosti

Nadrejena kategorija: Pota 2010

Kategorija: Peru

Objavljeno: Sreda, 25 Avgust 2010 16:40

Prispeval/a: Peru

Pozdrav vsem, ki nas berete, gledate, mislite na nas!

Pred nami je se zadnji teden, tukaj visoko v Andih. Dogaja se marsikaj. Vascani, z nasmejanimi obrazi, ze ob sestih zjutraj hitijo po ulicah. Prodajat in kupovat. Med njimi pa gringoti, ki kupujejo zajtrk, preden odpeketajo na delo, po solah :D.

Vsakic, ko se vracas iz sol, se ti zdi, da si bolj bogat za en nasmeh, eno besedo ¨en castellano¨, ali pa kr tako, bogatejsi za eno druzenje. Dejavnosti, ki jih izvajamo po solah-mi jim pravimo kateheze- so pravzaprav ucenje, poucevanje. Ampak ne samo za njih, tudi za nas. Za njih ura, kjer predstavis neko vrednoto, za nas ura potrpezljivosti, poslusanja. Ampak vsi skupaj v tisti uri. Ucitelji in ucenci hkrati.

Biblioteke popoldne. Vcasih na smrt drugacne. Vcasih zivo zabavne. In vedno so tam otroci. Z nekaterimi beres, z drugimi delas zapestnice, tako kot vceraj. In med tem se pogovarjas in spoznavas. Njih. Njihovo kulturo. Njihov nacin razmisljanja. Njihov nacin zivljenja. In ga poskusas razumet. Vcasih stezka... In spet se ucis....

Moji obcutki po treh tednih in se malo: ne da se jih opisat :). Naj vas se malo firbec matra........ Ko pridemo domov boste vse izvedli :D 

Sicer pa je res hudo noro tukaj. Ta zrak. Ta vonj. Ti ljudje....

Iz objema hribov/gora, pozdrav vsem

Barbara

Se obljubljene slike ...

Podrobnosti

Nadrejena kategorija: Pota 2010

Kategorija: Peru

Objavljeno: Torek, 24 Avgust 2010 19:11

Prispeval/a: Peru

malo z zamudo ... ampak hja .... :)

Preberi več

PREKLETSTVO ČRNE VETROVKE

Podrobnosti

Nadrejena kategorija: Pota 2010

Kategorija: Peru

Objavljeno: Ponedeljek, 23 Avgust 2010 17:07

Prispeval/a: Peru

Taksisti tu so za 10 solov pripravljeni naredit praktično karkoli. Tudi naloziti vseh 9 v avto za 5, kar seveda s pridom izkoriščamo.  V petek zvečer nas je tako eden od njih v Huancayu skipal pred barom Sukay, ki je znan po glasbi latinoamerikani (ki se seveda izvaja v živo). Sukay je kar pravo ime za ta klub in smo se kar primerno sukali, dokler nas koordinator ni vestno odvlekel ven iz bara nazaj v Sapallango.  Še Perujci, ki so v povprečju 30 cm nižji od Evropejcev, so imeli oči na pecljih, ker se nas je v taksi čisto zares bolj ali manj vsedlo vseh 9.

Soboto smo preživeli na enodnevni eksurziji  s prvoobhajanci iz Sapallange. Obiskali smo arheološko najdišče Wariwilka, kjer je stoletja dolgo bivala kultura Wanka. V Peruju še dan danes iz pipe ne priteče čista in pitna voda, prebivalci Wariwilke pa so, ko Kolumba še niti na svetu ni bilo, že imeli pravi sistem za prečiščevanje vode, ki še danes deluje, čeprav nikomur ni čisto jasno, kako. Seveda smo vsi (resda z nekaj strahu, da bomo prihodnji dan mrzlično iskali Pamperse v trgovinah tu naokoli) z navdušenjem poskusili to vodo. Zatem je sledil obisk še nekaj zanimivih krajev in jezera v bližini. Naše pomanjkljivo znanje španščine (tu pravzaprav svojemu jeziku pravijo castellano, ki je nekakšna drobna različica španščine) je pač krivo, da nam imena teh krajev niso ostala v spominu. J

Taksi-prigode so se nadaljevale v nedeljo, ko smo se po napornem in delovnem tednu odpravili na dvodnevni izlet v bolj zelene, bolj soparne in vroče kraje. Strpali smo se v dva taksija in se tri ure peljali do La Merceda. Resda smo v Limi doživeli najbolj divji možen mestni rally, vendar pa obstajajo v Peruju tudi druge vrste rallyja. J Najprej nekaj o hupi tu dol, ki ima povsem drugačen pomen kot pri nas. Pri nas pomeni nekaj takega kot: »kreten, skidaj se mi«; tu dol pa: »pazi, prihajam«! Hupa se vsemu: vozilom, leni kravi, kuri, otroku, ki se igra ob cesti, bakici, ki sedi ob cesti in zabija svoj čas ... Vsemu pač. Včasih le zato, da se hupa. J Najbrž ima to nekaj zveze tudi z mačizmom tukaj (malo kje je videti kako žensko za volanom): »gremo se, kdo bo bolj glasen!« J Prehitevanje na najbolj nepreglednih ovinkih je nekaj povsem običajnega, pri tem pa šoferji na ves glas hupajo, prepričani (ne vem sicer, ali upravičeno ali ne), da se jim bo tako morebitno vozilo, prihajajoče v nasprotni smeri, umaknilo s ceste. Skale, ki se z nezavarovanih pečin sesuvajo na cesto pod sabo, so del vsakdana in nič posebnega. Infrastrukture, ki bi skrbela za ceste, pa praktično ni.

Ok, nazaj v džunglo ... La Merced je običajno perujsko mestece, le za spoznanje bolj je poraščeno, poseljujejo pa ga nekoliko svetlejši ljudje, kot tu gor v Andih. Zdijo se tudi nekam bolj zaliti (najbrž zaradi obilice – bolj ali manj – dobre džungelske hrane). Na tržnici je mogoče najti vse mogoče sadje, ki ga pri nas še nikoli nismo videli. Za sol in pol ti stisnejo skoraj liter in pol svežega soka iz teh raznoraznih sadežev (mimogrede velja omeniti tudi učinke tega soka na prebavo ... ;)). Tu je pravilo obratno kot pri nas: bolj naravno in zdravo kot je, ceneje je.

V ponedeljek smo se s taksiji odpeljali še uro globlje v džunglo in se spustili na pičlih 250 metrov nadmorske višine. Občutek ob pogledu bananovce in druge vrste palm, pa na številne druge nepoznane rastline in drevesa, ki so gosto poraščala vse naokoli, je bil ... zares džungelski. J Videli smo ogrooomne modre metulje in velike gosenice. Vlaga je bila več kot 100 %. J Naša pot je peljala do megalomanskega slapa sredi džungle, ki nam je vsem s svojo mogočnostjo vzel nekaj sape. Ohladili smo se v naravnih bazenčkih pod slapom in ob čofotanju zares uživali. ;) Vsekakor nepozabno doživetje ...

Na poti nazaj v La Merced smo se ustavili še v neki indijanski vasi, kjer naj bi videli prave indijance in njihovo življenje. Za naš okus je bilo vse skupaj malo preveč turistično, tako da se tam nismo prav dolgo zadržali. Omeniti velja le zanimivo izkušnjo, ko smo imeli priložnost v rokah držati prave are. Žal pa je imelo tudi to doživetje nekoliko grenak priokus, ko smo ugotovili, da tele naše are sploh ne znajo leteti, ker so jim pristrigli krila ...

Večerjali smo v La Mercedu in poskusili nekaj tamkajsnjih tipicnih jedi, po tem pa smo se s taksiji vrnili v Ande, v Sapallango. Zjutraj nas je že čakal nov delovni teden s svojimi izzivi.

Morda še nekaj utrinkov iz minulega tedna ... Kot običajno smo dopoldneve preživljali na šolah, popoldneve pa v knjižnicah v Sapallangi in Pucara z otroki, kjer smo jim pomagali pri domačih nalogah in pripravljali razne ustvarjalne delavnice. Včeraj smo imeli »slovensko kosilo« skupaj s sestro Andrejo, sestro Marijo in pucarajskimi animatorkami. Urška in Anja sta nam pripravili tenstan krompir, zrezke in pohan sir, pa dve vrsti solate. Petru in še komu so se kar očke svetile. J Marija iz Pucara pa nam je pripravila krompir z arašidi. Škoda samo, ker smo bili že po tenstanem krompirju tako siti, da je bilo težko prepričati želodčke, naj se še malo potrudijo. J Po kosilu sta nam Fiorella in Javier pela tipične latinoameriške, kreolske in še kakšne pesmi. Res ju je bil užitek poslušati. (Želodčku je bilo všeč in je ob blagodejnih zvokih potrpežljivo prebavljal. ;))

V četrtek smo nekateri odšli na tržnico (v Sapallangi je to tradicionalno četrtkovski dogodek). Vsa vas se zbere na cestah in trguje z vrečami riža in žita. Na tržnici pa je mogoče kupiti vse živo. Sadje, zelenjavo, čevlje, obleke, kič, kruh, meso ... Ženske, večinoma oblečene v tradicionalno nošo, sedijo na tleh in trgujejo. Nekatere zraven pestujejo otroka ali vnuka. Ljudi kar mrgoli in marsikdo nas opozori, naj pazimo na svoje stvari, ker smo nadvse privlačna tarča za nepridiprave, ki bi si želeli prisvojiti kak fotoaparat ali nekaj denarja.

V soboto smo imeli v glavnem prost dan. Večina je bila v petek zvečer ponovno v Sukayu, kjer so se tako nasukali J, da se jim je zjutraj prileglo nekaj več spanca. Popoldne nas je čakalo še nekaj načrtovanja nedeljskega izleta s pucarajskimi prvoobhajanci, zatem pa smo si odšli v Huancayo ogledat predstavitev nekaterih perujskih tradicionalnih plesov (ki nas, resnici na ljubo, s svojo nesinhronostjo niso preveč navdušili, so bile pa paša za oči raznobarvne in razkošne obleke plesalcev). J V nedeljo smo bili z otroki iz Pucara in s sestro Andrejo na izletu v pol ure oddaljenem Mirafloresu. Uganete, kaj je otroke o vsakem posebej najprej (no, takoj za imenom) zanimalo? Če je poročen in koliko otrok ima. :D

Preden zaključimo, pa še nekaj za poslastico. ;) Zgleda, da tudi andski vršaci niso varni pred tarantelami, kaj šele ljudje tukaj. V naših sobah smo našli že tri! Sicer mladiče, a vendar opazno večje od največjih pajkov, ki jih najdemo kdaj po naših domovih. Predvsem pa bolj kosmate, zobate, hitre, debele, grdavšaste in ... brrr... strupene. No, brez strahu. J Porabljamo velike količine bio-kila in z njim polivamo sobe, pa detektivsko skeniramo spalne vreče, preden se odpravimo spat (da ne bi slučajno sanjali kakih grdih sanj ali se, še slabše, kar zbudili vanje).

Prihodnji teden je zadnji teden v Andih. Menda bo še bolj naporen kot tedni do sedaj, saj nas čaka še nekaj proslavljanja in poslavljanja, potem pa že pakiranje in vračanje v Limo, od koder bomo nadaljevali pot na bolj turističen oziroma avanturističen način, nekateri v eno, drugi v drugo smer.

Do nadaljnega vas prav lepo pozdravljamo in vam pošiljamo prisrčen pozdrav z Andskih dolin. J

Gaja in Urška

p.s.: S črno vetrovko si pa le ne belite preveč glave ... :P

Delavni Perujci

Podrobnosti

Nadrejena kategorija: Pota 2010

Kategorija: Peru

Objavljeno: Petek, 13 Avgust 2010 18:42

Prispeval/a: Peru

Zivjo vsem!

Perujci se po skoraj enem tednu spet oglasamo. Ja, sedaj smo res zaceli delati od jutra do poznega popoldneva. Ampak, ker ne veste, kaj smo poceli od nedelje naprej, bomo zaceli ze tedaj.

V nedeljo dopoldne smo skupaj z animatoji tu v Sapallangi izvajali druzinske kateheze s tokratno temo Krizani Jezus. Popoldne pa sploh ne vemo, ce bi vam zaupali, kaksne neumnosti smo poceli. Sli smo v najbolj zahodnjaski, ogromni trgovski center v Huancayu, si nakupili Nutello, Twikse, kosmice, salame, sire in se do sitega najeli v Burger kingu in Pizza Hutu (ja, vcasih se preprosto ne moremo upreti ameriskim okusom).

Kaj pa v ponedeljek? Joj, joj, spet smo uzivali. No, ne sodite nas prehito, ponedelki so dnevi, ko imamo prosto. Tokrat smo prosti cas porabili za izlet v hribe. Sestre so nam posodile svojega jeepa in po razritih cestah smo se odpeljali vse do jezera Javrikocha (seveda se ne napise tako, ampak nam manjka malo znanja kecua, da bi to znali napisati). Jezero lezi na visini okoli 4500 m. Pokrajina tam zgoraj je cudovita. Bili smo povsem sami, obkrozeni z balvani ter modrim nebom. Ko smo sedeli na skalcah ob jezeru, se je kar sam od sebe med nas prikradel trenutek tisine, v katerem je vsak zase samo razmisljal.

Seveda pa se nismo ves cas takole sami zase zabavali. Takoj naslednji dan smo zaceli z nasim delovnim tednom. zjutraj smo zgodaj vstali in jo s sestrami in drugimi katehisti mahnili v razlicne sole, kjer smo izvajali naso katehezo o skupnosti. Z najvecjo negotovosjo sta v razred stopili Nadja in Gaja, saj sta svojo prvo katehezo tu izvajali skupaj, kljub temu, da jima spancina se ni najbolj domaca. In kako mislite da jima je uspelo? Pravita da odlicno, pa tudi ostali smo lahko opazili njune nasmejane obraze ob vrnitvi. Podobno poteka vsako nase dopoldne. Vsak vecer izzrebamo sole, ki jih naslednji dan v parih obiscemo. Opazili smo, kako razlicni so si otroci glede na to, ali zivijo v dolini ali kje malo bolj v gorah. Samo 15 minut v hrib se odpeljemo, pa so veliko bolj plasni, nekateri si pred nami komaj upajo povedati svoje ime. Drugace je tu v okolici Sapallange. Tu nas otroci glasno pzdravijo, nekateri celo zapojejo, ves cas sodelujejo, ob odhodu te ze objamejo in poljubijo za slovo.

Nase popoldneve prezivljamo v bibliotecah. Polovica nas ostane tu v Sapallangi, druga polovica pa se odpelje v Pucara. Prejsnji teden, ko so otroci se imeli pocitnice, smo v bibliotecah izvajali delavnice, ta teden pa ni vec tako. Sedaj otroci s seboj prinesejo svoje domace naloge, prisotni pa so tudi njihovi animatorji. Nasa naloga je (ceprav smo se nekateri tezko sprijaznili z njo), da ta teden bolj opazujemo in vidimo, kako bibliotece potekajo, da se bomo potem lahko prilagodili in ne bomo rusili tukajsnjega nacina dela.

No, sedaj pa se nekaj posebnih dogodivscin. Pred nekaj dnevi nas je obiskal tukajsnji saman Viktor in njegov amigo in ucenec Hugo. Imeli smo dolgo debato o tukajsnjih razmerah, o andski filozofiji, o vladi v Peruju, o opojnih substancah, ki jih uziva tudi sam, in se in se. Vrac nam je tudi zapel nekaj tukajsnjih pesmi, nazadnje smo ga komaj ustavili.

Par vecerov nazaj je v Sapallangi zmanjkalo elektrike. Ko smo se ze skoraj odpravili spat, smo na dvoriscu naleteli na domaci hcerki. Pilar je predlagala, da na dvoriscu zakurimo ogenj. Papi (gazda) se je strinjal in imeli smo druzabni vecer z druzino, pri kateri gostujemo. Oce nam je povedal marsikaj zanimivega o zgodovini Peruja, o Inkih, osamosvojitvi od Spanije, vojni z Cilenci, sedanjem stanju v Peruju. In da boste vedeli, iz kaksnega testa je gospod: ko se je uporniska skupina Sendero luminoso se borila za prave vrednote, je sodeloval z njimi.

Pocasi se nasa urica interneta za en sol izteka, zato vas vsi prav lepo pozdravljamo.

Z vami sva bila: Nadja in Kristof

p.s. Upamo, da bomo uspeli dodati se nekaj slik ... Morda pozneje.