Ukrajina 2010
Sreda, 21. Julija (Hana)
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Pota 2010
- Kategorija: Ukrajina
- Objavljeno: Četrtek, 22 Julij 2010 12:13
- Prispeval/a: Ukrajina
Že je tu sreda, nekateri člani skupine POTA že nestrpno odštevamo dneve do odhoda. Veselje, ki ga doživljamo tu je res nepopisno, ampak vseeno se bo lepo vrniti k domačim v objem. Dan se je začel kot ponavadi, z jutranjo »zarjatko«, dvigom zastave, himno, molitvijo… Z nekaterimi otroci smo se zelo povezali, med nami so se spletla prava prijateljstva.
Ponedeljek, 19. Julija (Davorina)
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Pota 2010
- Kategorija: Ukrajina
- Objavljeno: Četrtek, 22 Julij 2010 12:12
- Prispeval/a: Ukrajina
Človek kar ne more verjeti, da smo danes začeli z že 3. oratorijem v Harkovu to poletje.
Kot že utečeno sta Maja in Mateja kot prvi sprejeli otroke, kjer so izdelali predstavitveni listič. Sledil je obvezen pregled pri sestri, če morda nimajo uši. V 4. nadstropju sta otroke že nestrpno pričakovala Hana in Bojan, tako je vsak dobil svojo posteljo za ta teden. Midve s s. Zdenko pa sva opravljali vlogo spremljevalk od pritličja do 4. nadstropja. Ker so bili povečini udeleženci že lani na oratoriju, se to pozna - bolj domači so. Zato morda še malo bolj izstopajo obrazi, ki malce nezaupljivo in zadržano zrejo na nas in ostale otroke. Verjamem, da tega kmalu ne bo več in da se bo vsak čutil sprejetega.
petek, 16. julija (s. Zdenka)
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Pota 2010
- Kategorija: Ukrajina
- Objavljeno: Četrtek, 22 Julij 2010 12:11
- Prispeval/a: Ukrajina
Dan se je začel z mislijo na in molitvijo za mojo redovno družino, ki danes praznuje dan, ko se je rodila skupnost Marijinih sester. To je bilo moje prvo današnje srečanje – sicer na daljavo … Skozi ves dan pa jih je bilo mnogo. In vse jih doživljam kot čudež.
četrtek, 15. Julija (Mateja)
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Pota 2010
- Kategorija: Ukrajina
- Objavljeno: Četrtek, 22 Julij 2010 12:10
- Prispeval/a: Ukrajina
Otroci rabijo rutino in mi tudi. Tako da je danes, ko to pišem (nedelja 18. 7.) težko zbrati vse vtise kaj se je konkretno dogajalo tistega lepega četrtka. Pa tudi preutrujena sem, da bi iskala po spominu. Kakorkoli teden je bil neprecenljiv, nenadomestljiv tako za nas, kot tudi za otroke. Ne glede na to kako so potekali dnevi vsak dan je vedno bolj prinašal otroško sproščenost, nagajivost, iskrenost, pristen nasmeh, spontane prošnje za igranje in zabavanje, žgečkanje, lovljenje, dviganje v zrak, obmetavanje z blazinami med tihim časom (pa tega ne povedat našim gostiteljicam ;-), pogovarjanje in komuniciranje, tako in drugačno. Posebno doživetje je bilo večerno tuširanje 8 letnih deklic. Ene se preprosto na znajo umiti, niti obrisati in so pasivne, druge so pa prave carice in samostojne ter čedne. Moram priznati, da sem bila nad njihovim uboganjem presenečena. Vse se je dalo z njimi zmeniti. Včasih je bilo »ne panimaju«, kar pomeni ne razumem, in so nas še posebno fantje kar malo hecali, vendar se nismo dali in smo se šli njihovo igro, kar je pripomoglo, da smo vzpostavili pristen kontakt in obojestransko spoštovanje. Tega je pri večini otrok premalo. Iščejo pozornost, vsak na svoj način in s svojo govorico. Vsakemu posebej moraš prisluhniti. Erika in Garija je definitivno obvladala Maja s polaganjem rok in zmago v namiznem tenisu. S. Zdenko so deklice stalno fehtarile naj jih vrti v krogu in se pri tem vsi neizmerno zabavali. Ilija je rabil ogromno bližine in opore, Kristjan si je sam sebi pisal pisma, ki so jih otroci (in tudi animatorji animatorjem) pisali drugim otrokom. Spet pomembnost in sprejetost. Pozornost. En do drugega. Ni potrebno veliko. Le opazovati moraš.
četrtek, 15. Julija (Mateja)
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Pota 2010
- Kategorija: Ukrajina
- Objavljeno: Četrtek, 22 Julij 2010 12:10
- Prispeval/a: Ukrajina
Otroci rabijo rutino in mi tudi. Tako da je danes, ko to pišem (nedelja 18. 7.) težko zbrati vse vtise kaj se je konkretno dogajalo tistega lepega četrtka. Pa tudi preutrujena sem, da bi iskala po spominu. Kakorkoli teden je bil neprecenljiv, nenadomestljiv tako za nas, kot tudi za otroke. Ne glede na to kako so potekali dnevi vsak dan je vedno bolj prinašal otroško sproščenost, nagajivost, iskrenost, pristen nasmeh, spontane prošnje za igranje in zabavanje, žgečkanje, lovljenje, dviganje v zrak, obmetavanje z blazinami med tihim časom (pa tega ne povedat našim gostiteljicam ;-), pogovarjanje in komuniciranje, tako in drugačno. Posebno doživetje je bilo večerno tuširanje 8 letnih deklic. Ene se preprosto na znajo umiti, niti obrisati in so pasivne, druge so pa prave carice in samostojne ter čedne. Moram priznati, da sem bila nad njihovim uboganjem presenečena. Vse se je dalo z njimi zmeniti. Včasih je bilo »ne panimaju«, kar pomeni ne razumem, in so nas še posebno fantje kar malo hecali, vendar se nismo dali in smo se šli njihovo igro, kar je pripomoglo, da smo vzpostavili pristen kontakt in obojestransko spoštovanje. Tega je pri večini otrok premalo. Iščejo pozornost, vsak na svoj način in s svojo govorico. Vsakemu posebej moraš prisluhniti. Erika in Garija je definitivno obvladala Maja s polaganjem rok in zmago v namiznem tenisu. S. Zdenko so deklice stalno fehtarile naj jih vrti v krogu in se pri tem vsi neizmerno zabavali. Ilija je rabil ogromno bližine in opore, Kristjan si je sam sebi pisal pisma, ki so jih otroci (in tudi animatorji animatorjem) pisali drugim otrokom. Spet pomembnost in sprejetost. Pozornost. En do drugega. Ni potrebno veliko. Le opazovati moraš.
