Madagaskar 2011

Zahvala donatorjem, župnijam in vsem ostalim!

Pozdravček vsem! Tudi mi smo že prispeli domov.

Na Madagaskarju se nismo uspeli več javiti (oz. bolje rečeno - ''štekal'' je internet oz. še bolje rečeno - čisto smo se odvadili uporabljati internet ;)). Zato pa vam sedaj s toliko večjim zadovoljstvom, ko imamo doma čas premlevati o vsem, kar se je zgodilo, sporočamo, da smo z našimi oratoriji povsod uspešno zaključili.

Prav vsak misijonar, vsako mesto in iskreni otroški pogledi, katere smo srečevali, so na nas pustili nepozaben vtis. Pedro Opeka s svojo neverjetno predanostjo svojemu delu in vživetostjo v vsakdanjik tamkajšnjih ljudi. Jože Adamič s preprostostjo in zabavnimi zgodbicami. Klemen Štolcar kot umirjen in prijeten sogovornik ter divji voznik :) Izidor Grošelj kot dobrovoljec, graditelj in izvršitelj velikih projektov. Janez Krmelj z njegovo strogostjo na eni strani in ljubečim očetovskim odnosom na drugi. Tone Kerin kot človek svobode. Prav vsi pa kot ljudje z velikim srcem in nečim lepim, kar se z besedami ne da opisati.

Slike se nam stalno vrtijo pred očmi; v ušesih nam odzvanja ''ooo, bugi vugi''; njihovo Mamelo smo vzeli že kot za našo himno; poti, po katerih se še čudimo, da imamo želodec še na pravem mestu, si bomo za večno zapomnili; neprecenljive vožnje, med katerimi smo se v ritmu kamnov in blata na cesti vsi sinhrono ''majali''; menjava gume zaradi gumidefekta; nočni pogled v jasno nebo; skupne sobe, kamor nas je moral priti kdaj pa kdaj pogledat kakšen žužek, kuščar, pajek in seveda komar; zvoki tekanja podgan po ''podstrešju'' nad nami (no, zgodilo se je tudi, da je prišla na nočni obrok v sobo - polovico slastne banane zjutraj ni bilo več); petje pri mašah; čudovita pokrajina ... Še bi lahko naštevali, a vam bomo raje povedali v živo, ko se vidimo!

Za to čudovito izkušnjo, pa bi se ob tej priložnosti radi zahvalili vsem, ki ste pripomogli k temu, da so se uresničile naše želje, cilji in pričakovanja. Z vašim darom (materialnim, denarnim, dobro besedo, molitvijo ...) ste pomagali uresničiti naš namen. Za to smo vam hvaležni tako mi, kot misijonarji na Madagaskarju in tamkajšnji prebivalci. Vsak nasmeh na njihovem obrazu je izžareval hvaležnost, ki vam jo predajamo naprej.

Hvala tudi našim družinam, da ste nas (s)pustili na nepozabno pot v nepoznane, nekaj tisoč km oddaljene dele sveta.

Hvala donatorjem: Gostilna Janc, Nuklearna elektrarna Krško d.o.o., Simak d.o.o., ELES - Elektro Slovenija d.o.o., Asatrans d.o.o., Janus Trade d.o.o., Rdeči križ Zagorje ob Savi, Rdeči križ Celje.

Hvala župnijam Cerklje na Gorenjskem, Škofja Loka - Suha, Koroška Bela, Ljubljana - Trnovo, Tržič, Šmartno pri Litiji, Zagorje ob Savi, Celje - Sv. Duh, Kresnice, Zgornje Gorje, Naklo, Lesce, Brezovica pri Ljubljani, Vnanje Gorice, Ljubljana - Dravlje.

Hvala vsem in vsakemu posebej!

Se vidimo na kakšni od naših predstavitev.

 

AKURJABI !

Smo ze v polnem zagonu. Cela malgaska banda uziva sto na uro. Vsi smo zdravi, se pocasi redimo, ker za nas odlicno skrbijo. Zelo se zabavamo z otroki, ki so polni energije, katero prenasajo tudi na nas. V okolici Manakare, pri Jozetu Adamicu, smo uzivali v divjini in uspesno izvedli oratorij ter delavnice. Na nadaljno pot smo odsli z nepozabnimi spomini. Trenutno se nahajamo v obmorskem mestu Farafangana. Nas gostitelj je Klemen Stolcar. Nase delo je potekalo po pricakovanjih in danes zjutraj smo tukajsnjim otrokom ob zakljucku oratorija razdelili majice, katerih se malgaski minimumcki neskoncno razveselijo. Po kosilu nadaljujemo pot k Izidorju Groslju v Matango. Res neskoncno uzivamo in prav nic nam ne manjka.

Posiljamo lepe pozdrave vsem domacim in prijateljem. Radi vas imamo.

Prvi afriski pozdrav

Po dolgi voznji smo koncno prispeli na nas prvi cilj - vsi zdravi in veseli. Na letaliscu so nas z oznako SLOVENIA ze pricakali nasi soferji: Voznja je bila adrenalinska juhuuu :) Danes zvecer imamo ze prvo srecanje s Pedrom Opeko ... Afrika je na nas ze naredila prvi, svojevrsten vtis ...

Ko bo priloznost, se se oglasimo.

 

Malgasi

Eno drevo še ni gozd, zato stopimo skupaj (malgaški pregovor) …

… Da, res je prišel čas, da tudi naša skupina, desetih deklet in enega fanta, za mesec dni stopi skupaj in se poda na pot, o kateri živo sanjamo že od prvega zavedanja, da se bomo čisto zares odpravili na Madagaskar.

Dolgo se nismo oglasili v virtualnem svetu, smo bili pa toliko bolj aktivni pri naših pripravah za na pot. Imeli smo dva pripravljalna vikenda – prvega v prijetni hišici s čudovito pokrajino na Krvavcu, kjer smo zbirali ideje za delavnice, sestavili igro za oratorij, spoznavali drug drugega, se nasmejali ob neverbalnih kretnjah pri Activity-ju, šli na krajši sprehod, poskrbeli za predstavitve naše poti v bližnjih župnijah, se družili z gozdarji ;) …  In drugega v Kranjski Gori, kjer smo postorili še vse tisto, kar nam je ostalo ''na dolgu''. Skratka, vikenda sta bila produktivna in predvsem tudi zabavna.

Naša prava pot pa se praktično šele pričenja – jutri dopoldan se bomo, zbrani pri sv. maši, podali na skupno pot, ki nas bo vodila iz Ljubljane do Benetk, nato naprej v Dubaj, na Mauritius in končno polet proti težko pričakovanemu Madagaskarju, kamor naj bi prispeli v torek popoldne. Iz glavnega mesta – Antananariva, nas bo pot naprej vodila do različnih mest, kjer delujejo slovenski misijonarji (Jože Adamič, Klemen Štolcar, Izidor Grošelj, Janez Krmelj, Tone Kerin in Pedro Opeka). Tam bomo izvajali 1-3 dnevne oratorije za otroke. Če se nekoliko navežemo na našo oratorijsko temo - Priliko o sejalcu, lahko rečemo, da si želimo, da bodo tudi naša semena padla na plodna tla in obrodila sadove tudi na drugem koncu sveta. Ne moremo delati čudežev. Lahko pa nekomu polepšamo dan in se mu s tem vtisnemo v spomin, a ne dvomimo, da se bodo tudi v naših srcih zasadila semena tamkajšnjih prebivalcev.

V upanju in želji, da bomo kot skupina preživeli nekaj nepozabnega, vas prav lepo pozdravljamo. Oglasimo se vam ponovno, ko bo to le mogoče (pravijo, da je včasih za stik z domovino potrebno splezati tudi na kakšno drevo ;) … A za vas se bomo potrudili). Do takrat pa naj vas spremlja spodnji pozdrav! Mislite na nas.

Najprej nekaj besed o nas!

 

Smo skupina prostovoljcev iz celotne Slovenije, ki se julija za mesec dni odpravlja na Madagaskar. Izvajali bomo različne oratorije in delavnice za otroke.
Zakaj smo se odločili za prostovoljno delo na Madagaskarju?!
V želji pomagati drugemu, preživeti nekaj časa med misijonarji, narediti dobro delo, v ljudeh pustiti prijeten pečat ... Največje darilo, ki ga lahko daš sočloveku, je srce.
In še misel matere Terezije: "Včasih mislimo, da revščina pomeni lakota, nagota in brezdomstvo. Pa vendar je največja revščina nekaj drugega: biti nezaželen, neljubljen in vedeti, da nikomur ni mar zate."
Malgaškim otrokom bomo dokazali, da nam ni vseeno zanje in jim vsaj za trenutek spremenili vsakdan. V tem življenju ne moremo delati velikih stvari, lahko delamo le majhne z veliko ljubezni.

 

Sem Marjeta Medved, akademska kiparka in letošnja koordinatroka. Tako kot v umetnosti izzovem posebne občutke čutnega zadovoljstva - ob stiku z nečim pozabljenim, zastrtim, oddaljenim a vendar tako znanim, vedno prisotnim, nepozabnim, iščem enostavnost v svetu, ki ga občutim kot izjemno zapletenega. Na videz novi, neznani občutki, so zgolj prebujanje večnosti.

Sem Tadeja Božnar iz Polhovega Gradca. Zaposlena sem v družinskem podjetju, v prostem času pa rada kolesarim, tečem, se družim s prijatleji.
Že lansko leto sem bila s POTA-vci kot prostovoljka v Braziliji. Dobila sem veliko novih izkušenj, zato sem se letos odločila, da se preizkusim kot so-koordinatorka!

Sem Mojca Majerič, študentka iz Koroške. V prostem času se rada ukvarjam z različnimi športi, še posebej pa s tekom. Poleg tega pa zelo rada potujem in spoznavam nove dežele, ljudi, ter njihove kulture. To poletje sem hotela preživeti malo drugeče, ter spoznati novo deželo, kot prostovoljka na Madagaskarju.

Sem Andreja Kozel, stara 26 let in prihajam iz okolice Maribora - Kungote. Oktobra 2010 sem diplomirala s prava. Do maja 2010 sem živela s starši in bratom, sedaj živim sama v centru Maribora. Sem nasmejana, vesela in zelo komunikativna. V življenju mi največ pomenijo družina in prijatelji. Rada se ukvarjam s športom, predvsem z odbojko na mivki in rolanjem. Od kar sem leta 2008 šla na Erasmus izmanjavo na Finsko, zelo rada potujem po Evropi in svetu. Lani sem preko POTA že obiskala Vietnam, prav tako pa sem v lastni režiji obiskala še nekaj drugih neevropskih držav, kot npr. Kambodža, Tajska, Indija, Kuvajt, ...

Sem Katja Repe iz Zagorja, študentka 4. letnika specialne in rehabilitacijske pedagogike v Ljubljani. Sem ljubiteljica narave in živali. Rada smučam, kolesarim, plavam, se sprehajam s prijatelji, spoznavam nove ljudi in njihovo kulturo. V prostem času se pretežno ukvarjam z glasbo-pojem. Pred odhodom na Madagaskar pa sem si zadala cilj natrenirati svoje znanje brenkanja akordov na kitaro, da nas bo kitaristov čim več in bomo tudi na drugem koncu sveta ob spremljavi lahko zapeli kakšno slovensko pesem.

Sem Andreja Oblak, absolventka grafične tehnologije, iz okolice Polhovega Gradca. Rada imam naravo in živali. Letošnje počitnice bom preživela malo drugače, z otroki na Madagaskarju. Za to sem se odločila, ker bi rada naredila nekaj dobrega in koristnega ter se iz tega tudi sama nekaj naučila. Vem, da bo to nepozabna izkušnja in, da sem se prav odločila. Že odštevam dneve do odhoda ...

Sem Simona Žarn iz Brestanice. Končala sem študj francoskega jezika in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Nova izkušnja. Širjenje obzorij. Verjamem, da se dobro povrne z dobrim.

Sva Aleš in Katja, pravkar poročena vzgojitelja predšolskih otrok. V prostem času se udeležujeva tekaških maratonov, rada potujeva in spoznavava nove kulture. Za Pota sva se odločila zaradi pozitivne izkušnje izpred dveh let, ko sva obiskala Peru. Ker zelo uživava v otroškem veselju, si želiva v letošnjem poletju razveseliti tudi kakšnega malgaškega otroka.