»Kajti hvaležen naj bo tisti, ki da, hvaležen zato, da ima kaj dati. Kdor to razume je srečen, da je lahko prostovoljec!« Bistvo te misli, ki sem jo zasledila le nekaj dni nazaj v eni izmed revij, sem s svojo izkušnjo na taboru dojela tudi jaz.

Prihod slovenskih prostovoljcev je zelo dragocen, saj so za nas močan zgled, še posebej za mlade, in pomoč pri delu z otroki in mladostniki. Njihov odhod na misijon se gotovo odraža tudi pri misijonskem delu v Sloveniji, saj tisti, ki gredo, ne samo darujejo od svojega, ampak tudi prejemajo in se s tem tudi bogatijo – z izkušnjami življenja, kontakti z novo kulturo, drugačno realnostjo Cerkve ... Tako se rušijo predsodki o rasah, barvi, nacionalnosti, odpirajo se vrata za sobivanje v miru in za pot k svetovnemu miru, pokaže se, da je dobro vedno možno, da je ljubezen močnejša od sovraštva, da je življenje dar, ki smo ga zastonj prejeli in ga zastonj delimo, da smo v Jezusu vsi enaki.